Foto: UPRS
Dr. Aleš Musar, soprog predsednice RS, odprl razstavo Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe, ki poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednice RS
V Narodnem muzeju Slovenije je potekalo slovesno odprtje razstave z naslovom Neandertalčeva piščal – 60.000 let glasbe, s katero obeležujemo tridesetletnico odkritja najstarejšega znanega glasbila na svetu.
Ljubljana, 26. 6. 2025
Častno pokroviteljstvo nad odprtjem razstave je prevzela predsednica Republike Slovenije, dr. Nataša Pirc Musar. Zbrane je v njenem imenu nagovoril njen soprog, dr. Aleš Musar. V svojem govoru je izpostavil pomen obletnice odkritja piščali kot priložnost za razmislek o tem, kaj pomeni uspešno arheološko raziskovanje in kakšna pričakovanja lahko kot družba upravičeno gojimo do slovenske arheologije. Poudaril je tudi, da »arheologijo, tako kot varovanje kulturne dediščine nasploh, prepogosto uporabljamo le takrat, ko je to res nujno potrebno.«
Kulturna dediščina – in še posebej arheologija – nam razkriva zgodbe naše preteklosti. To so zgodbe, na katerih gradimo svojo identiteto – identiteto, ki ne izhaja zgolj iz krvnega nasledstva, temveč jo oblikujeta tudi prostor, v katerem živimo, in dediščina naših prednikov. Te zgodbe in resnice bi morali iskati, raziskovati in oživljati sistematično. »Raziskovanje, ki je vodilo do odkritja kaže, da je za uspeh potrebno sistematično raziskovanje, trdo delo - in na koncu tudi sreča« je dodal.
Ob koncu je dr. Aleš Musar razstavo uradno odprl z besedami: »Uživajmo v razstavi – in v glasbi, ki spremlja človeštvo že 60.000 let.«
Nagovor soproga dr. Aleša Musarja
"Spoštovana ddr. Mateja Kos Zabel, direktorica Narodnega muzeja Slovenije,
spoštovani sodelavci Narodnega muzeja Slovenije,
spoštovani avtorji in avtorice ter
drage prijateljice in prijatelji glasbe in kulturne dediščine!
En lep dober dan, kot bi vas pozdravila častna pokroviteljica današnjega dogodka predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Vabljeni smo, da obeležimo dve obletnici: 30 let mineva od odkritja neandertalčeve piščali v jami Divje babe; hkrati slavimo 60.000 let glasbe, saj naša piščal velja za najstarejše poznano glasbilo. Ti dve številki, ki sta natisnjeni na vabilu, lepo ilustrirata relativnost resnice, ki ni značilnost samo arheologije, ampak je bistvo znanosti nasploh. Medtem ko vemo zelo natančno, kdaj leta 1995 je bila piščal odkrita, pa gotovo nihče ne predvideva, da je prvi glasbenik približal piščal k ustom 26. junija leta 57.976 pred našim štetjem.
Od kod torej številka 60.000? Metode določanja starosti se stalno izboljšujejo in če so prejšnje segale kakšnih 40.000 let v preteklost, lahko sedaj zatrdimo, da je kost jamskega medveda, iz katere je piščal narejena, starejša. Znanstvene ugotovitve so vedno predmet interpretacije in veljavna teorija je tista, ki najbolje pojasni podatke. Ko se pojavijo novi podatki, nove analize, se lahko teorija spremeni. V primeru piščali imamo tudi dvomljivce, ki predlagajo drugačne razlage njenega nastanka, recimo z ugrizom živali v svežo kost. Motivacija za alternativne teorije ni nujno vedno znanstvena. Včasih vstopi v presojo tudi človeški faktor navezanost na lastne hipoteze, celo pristranost.
Princip Occamove britve pravi, da v primeru nasprotujočih si razlag izberemo tisto, ki je enostavnejša. In med tem, da se je kosti jamskega medveda lotil posebno muzikalično razpoložen volk z dobro uglašenimi čekani in smislom za simetrijo, ali pa neandertalec, je slednje pač bolj verjetno, tudi če mora kdo spremeniti svoje mnenje o kognitivnih sposobnostih teh sorodnikov modernega človeka. Sprijazniti se moramo s tem, da dokončne resnice ne bomo spoznali. Da se ji lahko vedno bolj bližamo, nikoli pa ne pridemo do tega, da lahko rečemo: tako je in nič drugače. Da bo vedno potreben nek miselni preskok. Jaz sem z glasbeno razlago čisto zadovoljen. Po poslušanju melodij, ki nam jih bo pričaral Boštjan Gombač, sem prepričan, da boste tudi vi.
Obeležitev odkritja piščali pred tremi desetletji je lahko dober povod za razmislek, kdaj vidimo arheološko raziskovanje kot uspešno in kaj smo od slovenske arheologije upravičeni pričakovati. Raziskovanje, ki je vodilo do odkritja kaže, da je za uspeh potrebno sistematično raziskovanje, trdo delo in na koncu tudi sreča. Morda je manj znano, da je Ivan Turk, vodja skupine arheologov, ki je izkopavala Divje babe, leta pred začetkom izkopavanj s sistematičnim preučevanjem podatkov o vseh jamah v Sloveniji sestavil seznam tistih, kjer je verjetnost odkritij najvišja, in da so bila Divje babe visoko na tem seznamu, na drugem mestu, če se ne motim.
Ko so se izkopavanja začela, je bilo vanje vloženo ogromno trdega dela. Od izgradnje tovorne žičnice, tako da so izkopani material lahko obdelovali v dolini na ustrezen način, do napeljave elektrike, ki je omogočila izkopavanja v notranjosti jame, medtem ko so bila predhodna omejena na zunanji del, kjer je bilo dovolj dnevne svetlobe. Malo spominja na tisto šalo, kjer nekdo išče ključ pod lučjo, ne pa tam v temi, kjer ga je izgubil, ker tam pač ne vidi.
Kje pa tu nastopi sreča? Vsaj dvakrat. Prvič, ko je nekdo iz avtomobilskega prtljažnika potegnil fosilne kosti, ki jih je slučajno našel v jami, in so se prioritete za izkopavanja obrnile proti Divjim babam. Drugič, ko je bil globoko v notranjosti okrog obrnjen kos fosfatnega sprimka, in je bila razkrita kost z luknjami, ki je ostala nedotaknjena. Edini raziskovalec, ki je bil tedaj v jami, je luknje opazil in je z žičnico poslal ta fosil v dolino v posebni vrečki, ker je slutil, da gre za nekaj posebnega.
Ta raziskovalec sedi danes med nami. Je prvi človek v zgodovini sveta, prvi Homo sapiens, ki se je dotaknil piščali: Janez Dirjec. Na poletnem delu sta mu pomagala tudi sinova. Njegova soproga Božena, Božika za domače, je sestrična mojega očeta. Oba sta arheologa. Njuna kariera kaže na odnos do arheologije v Sloveniji. Oba sta se leta čez poletja udeleževala odprav, preko leta pa delala v drugih poklicih v šolstvu, preden sta prišla do zaposlitve v njuni stroki. Božika kot kustosinja v Mestnem muzeju, Janez na Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Arheologijo, tako kot varovanje kulturne dediščine nasploh, vse preveč uporabljamo le tam in takrat, ko je to res najbolj nujno potrebno, recimo tik pred začetkom gradenj. Investitorji na arheologe, pa tudi na Zavod za varstvo kulturne dediščine, gledajo kot na nebodigatreba oviro, ki zamika začetek del. In čas je denar … Imajo prav, ampak njihova resnica ni vsa resnica in še zdaleč ni celotna resnica. Kulturna dediščina nasploh in arheologija še posebej nam razkriva zgodbe naše preteklosti. Zgodbe, na katerih temeljimo svojo identiteto, ki presega linijo krvnega nasledstva, ampak nam jo gradi tudi prostor, v katerem smo, in naši predhodniki v tem prostoru. In te zgodbe, in te resnice, bi morali iskati in oživljati sistematično.
Potrebujemo odločevalce, ki bodo videli vrednost vsaj v odgovorih, če že niso sposobni postavljati vprašanj. Odločevalce, ki bodo podprli iskanje odgovorov. Naj podam en primer vprašanja, na katerega bi nam arheologija morala podati odgovor. Zgodba o tem vprašanju se začne s temeljnim preizpraševanjem, ki sem ga že omenjal: Kaj je resnica? To vprašanje pozna ves svet v njegovi latinski obliki, položeni v usta Ponciju Pilatu: Quid est veritas? Te tri latinske besede je v prvi celovit prevod svetega pisma vključil sveti Hieronim, eden izmed štirih najpomembnejših cerkvenih očetov. Tako pomemben, da so letališče v Splitu poimenovali po njem kot domnevnemu Dalmatincu.
Ampak Hieronimovi lastni zapisi pravijo, da je njegov rojstni kraj Stridon, na meji rimskih provinc Panonije in Dalmacije. Ob cestah, ki so vodile v Oglej in v Emono, s prebivalci katere si je dopisoval. Skratka, pri nas, verjetno nekje na Krasu. Arheologi, najdite nam Stridon! Razkrijte to zgodbo našega prostora, da bomo čez daljavo časa lahko rekli: naš človek! In ko bo to postala naša zgodba, dobite novo vprašanje. Za nocoj pa bodimo zadovoljni z odgovorom, kje na svetu se je začela glasba. Pri nas.
Razstava je s tem odprta. Uživajmo v njej in v glasbi, ki spremlja svet že 60.000 let."
