Aleksandra Valentina Turcu

Aleksandra Valentina Turcu se je iz vrhunske baletne plesalke prerodila v virtuozinjo koreografije. Njen odrski jezik je sinonim za dovršenost in prefinjeno estetiko, ki osupne gledalca in mu znane zgodbe prikaže s popolnoma novega, »valentinističnega« zornega kota. Njen slog odlikujejo filigransko natančni gibi, posebej izbrana glasba in domišljena sleherna podrobnost v predstavi, njen ustvarjalni proces pa inteligenca, izvrstno poznavanje svetovne literature, spoštljivost do avtorjev literarnih del in svetovljanstvo. Kot koreografinja je razvila edinstveni slog, ki ga poznavalci imenujejo dramski oziroma filmski balet kot izrazno, dramaturško in vizualno bogato obliko baletnega gledališča, v katerem se klasična baletna tehnika prepleta s psihološko poglobitvijo likov, filmsko dramaturgijo, pripovednostjo, izbrano glasbo in gledališko simboliko.

Rodila se je 9. maja 1974 v Zagrebu v družini baletnih umetnikov Marina Turcuja in Maje Srbljenović Turcu, ki sta hčer ljubila tako močno kot baletni oder ter ji predala svoje vrhunsko znanje. Umetnost je njenemu življenju dala bit in smisel, ples pa je z vsakim njenim samostojnim korakom postajal središče njenega odnosa s svetom.

Usojeno ji je bilo spoznati učitelja, s katerim je odstrla tančico z baletnega odra in se zazrla v kozmos, v katerem preplet giba in glasbe ustvarja in poustvarja, čustvuje in misli, živi, umira in se ponovno rojeva. To je bil sloviti mojster Maurice Béjart, ki je v mladi Valentini Turcu prepoznal nadarjenost in odrsko prezenco, s katerima je očarala občinstvo. V Švici, v slovitem plesnem ansamblu Béjart Ballet v mestu Lozana, je pod njegovim mentorstvom razvila svoj slog plesa z dovršeno in natančno tehniko ter občutkom za režijo, dramaturgijo in odnos z občinstvom. Maurice Béjart pa je ni naučil le plesati. Bil je njen učitelj za življenje, podarjal ji je izzive in ji odkrival velikane svetovne književnosti, ki so potrpežljivo čakali, da njihove zgodbe nekdo obudi.

Po mamini smrti se je Valentina Turcu vrnila v Maribor, ki je postal njen dom, Slovensko narodno gledališče Maribor pa je odtlej že več kot tri desetletja njeno domicilno gledališče. Za njeno solistično plesno pot so značilni tehnično mojstrstvo, izrazna moč in ustvarjalna drznost. 

Občinstvo se še danes spominja njene vloge v predstavi Tango, koreografskem prvencu Edwarda Cluga, o čemer govori tudi navdušenje, ko je ob 25-letnici te najdlje uprizarjane predstave v mariborskem gledališču nepričakovano ponovno zaplesala. Izstopala je v vlogah, ki so zahtevale poglobljeno psihološko interpretacijo, kar je pozneje postalo temelj njenega nadaljnjega ustvarjanja.

A vendar Valentina Turcu ni ostala le vrhunska baletna plesalka. V njej je v harmoniji s plesalko dozorevala koreografinja, ki je želela pripovedovati zgodbe ter raziskovati meje osebnosti in umetnosti. Leta 2007 je za mariborski balet ustvarila svoj koreografski prvenec La Callas in že takoj opozorila na svoj edinstveni slog, v katerem sobivajo različne oblike umetnosti. Nato je ustvarjala predstave za tuja gledališča, med njimi Carmen (HNK Split, 2011) in Bolero (HNK Split, 2011), umetniški preboj pa je dosegla s predstavo Romeo in Julija (2013), ki jo je ustvarila za mariborski baletni ansambel. Domača strokovna javnost je bila enotna, da je s to predstavo »postavila nov mejnik v kvaliteti in ekspresiji sodobnega klasičnega baleta.« Uspeh predstave je glas o obetavni mladi koreografinji iz Maribora ponesel po Evropi, kjer je ustvarila več predstav za pomembne baletne ansamble, med drugimi balete Ana Karenina (2014), Nevarna razmerja (2014) in Jevgenij Onjegin (2016). V teh delih Valentina Turcu tankočutno odpira čustvene razsežnosti junakov, raziskuje notranje razpoke, strasti in ranljivost osebnosti. Njena dela so balet približala širšemu občinstvu in ples osamosvojila kot dramsko pripovedno umetnost ter hkrati ohranila njegovo estetsko plemenitost.

Mednarodni ugled je uveljavila z uspešnicami Smrt v Benetkah (2018) po istoimenskem romanu Thomasa Manna, Dama s kamelijami (2020) po istoimenskem romanu Alexandra Dumasa in Madame Bovary (2022) po istoimenskem romanu Gustava Flauberta. Vrhunec njenega dosedanjega ustvarjanja in največje umetniško priznanje njenemu delu pa sta bila leta 2024, ko jo je eden najslavnejših sodobnih baletnih ansamblov Béjart Ballet Lausanne povabil, da zanj ustvari predstavo Hamlet. Predstava je postala mednarodna uspešnica in njen ganljivi poklon mentorju, ki jo je spodbudil k ustvarjanju in jo navdihuje še danes. Uveljavljena kritiška revija Dance Europe predstave Valentine Turcu pogosto uvršča med najboljše premiere plesnih sezon, balet Hamlet pa je označila za »nesporni vrhunec«.

Njene koreografije niso le plesna uprizoritev, temveč celostno umetniško delo, v katerem so gib, glasba, prostor, dramaturgija, svetloba in tišina v organskem sozvočju, Valentino Turcu pa zaradi njenega celostnega pristopa k ustvarjanju lahko upravičeno uvrstimo med avtorje predstav, ne le koreografe. Ob tem ostaja odprta za sodobne umetniške tokove, vendar nikoli ne izgubi bistva – globoke človeške zgodbe. Kot je zapisano ob nagradi Prešernovega sklada, je »njeno delo univerzum dramskega baleta, kjer se odpirajo najgloblje razsežnosti človeškega doživljanja«. Sama svojo ustvarjalnost strne v preproste, a prodorne besede: »Koreografiram neizrečeno.«

Doslej je ustvarila in soustvarila približno 150 premier, med katerimi je tudi njen dramski režijski prvenec Tramvaj Poželenje (2019). Za svoje delo je prejela več najvišjih domačih in mednarodnih priznanj, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2018), nagrado Pie in Pina Mlakarja (2013), Glazerjevo listino (2017) in nagrado Orlando (2016). Za gledališko predstavo Smrt v Benetkah je leta 2019 prejela nagrado hrvaških dramskih umetnikov.

Valentina Turcu baletu in gledališču s svojimi brezčasnimi stvaritvami daje novo življenje in ju s svojim uveljavljenim, prefinjenim umetniškim izrazom redefinira v sodobnosti. Svet je njen oder, a vendar se vedno vrača domov v Maribor, kjer za svoj ljubi baletni ansambel in občinstvo ustvarja nova dela. Republika Slovenija zato z redom za zasluge izraža spoštovanje in hvaležnost véliki umetnici, katere virtuozni umetniški opus na področju baletne, koreografske in gledališke ustvarjalnosti na Slovenskem in v tujini krepi ugled države in njeno prepoznavnost v mednarodnem prostoru.