Nasilje ne more in ne sme biti ena izmed plati športnih uspehov

V zvezi z nedavnimi prijavami nasilja v športnem okolju se je treba odzvati jasno in nedvoumno. Verjamem, da bodo organi odkrivanja in pregona v konkretnem primeru opravili svoje delo strokovno in zakonito.

Ob tem pa znova poudarjam, da je kakršno koli nasilje nedopustno, pa naj se dogaja doma, v šoli, na ulici, spletu, delovnem mestu ali treningu – zanj ni nikoli opravičila. Še zlasti zavržno je nasilje, ki ga povzroči oseba, ki ji je otrok ali mlada oseba zaupana v vzgojo, varstvo, izobraževanje, učenje, trening. Nasilje vedno pomeni zlorabo moči in položaja, odgovornost zanj pa je vedno na strani povzročitelja. Dodatno zaskrbljujoče je, da gre pri zadnjem izpostavljenem primeru tudi za sume spolnega nasilja, ki je še posebej zavržno in ga kot družba nikakor ne smemo tolerirati.

Čeprav si morda želimo zatiskati oči in ušesa pred prijavami, je nasilje žal velika družbena težava. Tudi o nasilju v športu je treba govoriti na glas in ga detabuizirati. »Nekonvencionalni prijemi na treningih«, poniževanje, pretepanje, žalitve so nasilje. Prizadeti so otroci, mladostniki, športniki, ki so prepuščeni okolju, kjer bi morali rasti, ne pa biti zlorabljeni. Zakon o športu določa, da morajo izvajalci športnih programov zagotoviti športniku varno športno vadbo.

Sama želim izreči iskreno podporo žrtvam, ki o nasilju povedo naglas in javno, za njihovo moč in pogum. Moramo jih slišati in podpreti. Ključnega pomena je izgradnja negativnega odnosa do nasilja, kjer ima pomembno vlogo prav vsak med nami. O nasilju moramo govoriti, o njem ozaveščati in do njega zavzeti jasno odklonilno držo. Ne smemo ga opravičevati, relativizirati ali celo sprejemati kot nekaj običajnega z izgovori, »da nekdo pač tak je, da so bili udarci kot tolažba, da morda sta bila za udarce dogovorjena in so bili obema v redu, da bi zagotovo opazili, če bi bilo kaj narobe«. Ali kot smo brali v neki drugi odmevni zadevi, neprimerno normaliziranje spolnega nasilja s »hormonsko neuravnoteženostjo« storilcev. Taki odzivi in razlage niso le neprimerni ter kažejo na nepoznavanje in nerazumevanje dinamike nasilja, temveč so boleči in krivični. Vsaka tišina je lahko nova rana. Vsak poskus neprimernega opravičevanja odgovornosti povzročiteljev in neprimerna obravnava ter obsodba žrtev pomenijo ponovno viktimizacijo žrtev.

Kot predsednica države se zavzemam, da bomo preprečevanje različnih oblik nasilja, učinkovito pomoč, tudi storilcem, in zaščito žrtev vedno postavljali na vrh prednostnih nalog države. To sem poudarila tudi na predsedničinem forumu o preprečevanju nasilja in mirnem sobivanju, na posvetu o preprečevanju spolnega nasilja v športu, pa, da je varovanje človekovega dostojanstva med najpomembnejšimi nalogami mojega mandata. Nasilje spodkopava tisto, kar bi morali skupaj graditi – zaupanje, spoštovanje, dostojanstvo, ki so temelji zdrave družbe. In če jih ne branimo danes, bo jutri prepozno.

Vsekakor je delo na tem področju stalno in kot tek na dolge proge. Nikoli ni končano, narediti moramo vse, kar je v naši moči, da se premikamo na bolje. To je naša odgovornost za ljudi tu in zdaj in za prihodnje generacije. Predvsem pa imamo dolžnost ukrepati, kajti včasih sta prav tako kot nasilje nedopustna tudi grozljiv molk in tišina odgovornih, ki bi morali ukrepati, pa ne storijo ničesar.

Dovolj je.