Mileni Zupančič v spomin

Danes sem izgubila prijateljico. Slovenija pa je izgubila eno svojih največjih umetnic. 

Poznali smo te kot veliko igralko, kot obraz in glas, ki sta zaznamovala slovensko gledališče, film in televizijo. Kot Meto in kot toliko drugih nepozabnih likov, ki si jim dala del sebe. Toda jaz sem imela privilegij poznati tudi Mileno, ko so ugasnile odrske luči. Toplo, duhovito, neposredno, iskrivo, pogumno in pokončno žensko. Človeka, ki ti je znal povedati, kar ti gre – brez olepševanja, a vedno s srcem.

Najino prijateljstvo mi je ogromno pomenilo. Ko sem leta 2022 stopila na pot predsedniške kandidature, si mi stopila ob stran. Tvoje podpore nisem nikoli jemala kot nekaj samoumevnega. Vedela sem, da svojega imena in svoje besede ne daješ zlahka. Zato mi je pomenila toliko bolj. Še več pa so mi pomenili najini pogovori, smeh in tvoje življenjske modrosti, ki si mi jih predajala v pogovorih, umaknjenih od oči javnosti.

Še marca sva sedeli skupaj ob snemanju podkasta Moč besede. Govorili sva o življenju, o gledališču, o besedah, o tem, kako ostati zvest samemu sebi. Danes sem neizmerno hvaležna, da sva ta pogovor imeli. Takrat nisem niti pomislila, kako dragocen spomin bo postal le nekaj mesecev pozneje.

Milena, v slovenski kulturi za teboj ostaja praznina, ki je ne bo mogoče zapolniti. V meni pa ostaja praznina povsem druge vrste. Praznina, ki jo za seboj pusti človek, ki ti je bil blizu. Prijateljica.

Pogrešala bom tvoj glas. Tvoj smeh. Tvojo neposrednost. Tvoj pogled na svet. In predvsem tebe.

Hvala ti za prijateljstvo. Hvala ti za zaupanje. Hvala za vse trenutke, ki sva jih delili.

Zbogom, draga moja Milena. Naj ti bo lepo v gledališču svobode.