Izjava predsednice republike ob zaključku Meseca ponosa in ob incidentih v Mariboru

Danes se zaključuje Mesec ponosa. Mesec, v katerem sporočamo, da je vsak človek, ne glede na svojo spolno usmerjenost, spolno identiteto ali spolni izraz, vreden spoštovanja, ljubezni in enake obravnave.

Pa smo lahko res ponosni na našo vključujočo družbo? Žal ne.

Zadnji dogodki v Mariboru, ko so nasilneži večkrat odtrgali mavrično zastavo na eni izmed tamkajšnjih knjigarn, zaposleni pa so bili deležni homofobnih žalitev, verbalnih napadov z neonacistično ideologijo, groženj in šikaniranja, naši družbi zagotovo ne morejo biti v ponos. So krut opomnik, da se LGBTIQ+ skupnost še vedno sooča z diskriminacijo, nasiljem in predsodki.

Takšna dejanja so popolnoma nesprejemljiva in nezdružljiva z vrednotami naše družbe. Homofobija in neonacistični izpadi so sramotni in jih najostreje obsojam. Vsakdo v naši državi mora imeti pravico do varnosti in spoštovanja, ne glede na svojo spolno usmerjenost ali identiteto. Pri tem ne gre le za LGBTIQ+ skupnost. Gre za vse nas, ki verjamemo v enakost in spoštovanje vseh ljudi. Gre za našo skupno odgovornost, da ustvarimo svet, v katerem se vsak človek počuti sprejetega in ljubljenega.

Častni meščan Mestne občine Maribor Tone Partljič je v nekem intervjuju dejal: »Maribor ima veliko neizkoriščenega potenciala v univerzi, študentariji, inovativnosti v gospodarski dejavnosti, turizmu, Dravi … In predvsem v večji toleranci do novega, drugačnega, prihajajočega…«

In prav ta zadnji del sporočila častnega meščana bi moral odzvanjati v ušesih in srcu vodstva te občine. Maribor imam rada, rada imam njegovo sproščenost in prijazne ljudi. A tu pogrešam zaščito za zaposlene v knjigarni, ponujeno s strani občine, pogrešam odziv občine na napade. In zelo zaskrbljujoče je, da zaradi lanskega nasilja letos Parade ponosa v Mariboru raje ne bo, kot pa da bi z dialogom poskušali doseči strpno okolje, v katerem bi predstavniki LGBTIQ+ skupnosti ponosno stopili na mariborske ulice.

Zato pozivam Mestno občino Maribor, naj nemudoma sprejme ustrezne ukrepe za zaščito svojih prebivalcev. Potrebno je večje vlaganje v kulturne in socialne programe, ki bodo spodbujali strpnost, razumevanje in sprejemanje raznolikosti. Prav tako pozivam policijo, naj zagotovi ustrezno zaščito in varnost vsem prebivalcem ter dosledno ukrepa proti storilcem takšnih kaznivih ravnanj. Sama bom prišla v Maribor, na srednje šole, in opravila pogovore z dijaki ter učitelji. Mlade želim predvsem spodbuditi k razmisleku in dejanjem za boljši jutri, kjer bo vsaka oseba živela brez strahu, kajti človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati. Vedno znova je potrebno poudarjati pomen vzgoje in izobraževanja, saj verjamem, da sta ključna za spreminjanje predsodkov in zagotavljanje strpnosti in solidarnosti.

Knjigarna ni le prostor, kjer se prodajajo knjige, temveč simbol in prostor razmišljanja, odprtosti, svobode in sprejemanja. Prav takšni bi morali biti tudi mi do sočloveka. Do nasilja v kakršnikoli obliki zoper kogarkoli ne smemo biti brezbrižni. To ni zgolj vprašanje LGBTIQ+ skupnosti, gre za vse nas. Jutri so lahko tarče napadov in zavračanja neke druge osebne lastnosti posameznikov. V resnici pa smo vsi del skupnosti.

Ob tem pričakujem tudi od predstavnikov državnih organov, da storijo čim več za premagovanje stereotipov in predsodkov ter pokažejo še več profesionalnosti pri obravnavi tovrstnih primerov.

Vem, da ima vsaka zgodba dve plati, in tudi ta ima lepšo, solidarno. Takšno, kjer starejši gospod od doma prinese senčnik za varnostnika, ki mora zdaj žal fizično varovati knjigarno in njene zaposlene: Takšno, kjer ljudje, Mariborčanke in Mariborčani, z nakupom knjig podprejo zaposlene in skupnost. Tudi to je Maribor in to naj bo Slovenija, ki so jo želimo vsi – strpna, solidarna in vključujoča.

Danes bomo sneli mavrične zastave z drogov. Snela jo bom tukaj v Predsedniški palači, sneli jo bodo, tokrat sami, v mariborski knjigarni. A naslednje leto jo bomo na obeh lokacijah spet ponosno obesili, vmes pa imamo eno leto časa, da skupaj ustvarimo prostor, v katerem bodo mavrične zastave lahko visele brez varnostnikov. Mavrična zastava bo visela na Predsedniški palači, visela bo pred mariborsko knjigarno in, upam, pred Mestno občino Maribor. Le skupaj lahko gradimo mostove in brvi, ki premagujejo razlike ter povezujejo srca.