Prostori Predsedniške palače

Glavni protokolarni vhod je na Prešernovi cesti in je eden od petih vhodov v stavbo. Vhod varujeta dva sedeča kipa, ki simbolizirata zakon (na desni) in oblast (na levi). Izdelal ju je dunajski kipar Josef Beyer.

Ob posebnih priložnostih in protokolarni dogodkih na najvišji ravni, je ob glavnem protokolarnem vhodu postrojena častna straža pripadnikov Garde Slovenske vojske.

Najlepši in osrednji prostori so v prvem nadstropju, kamor vodi osrednje stopnišče. Njegov svod nosita mogočna kipa Atlantov, ki ju je izdelal avstrijski kipar Theodor Friedl, okrašeno pa je z medeninastimi kandelabri Leopolda Tratnika.

Na vrhu centralnega stopnišča, ki vodi z vhoda na Prešernovi ulici v kristalno dvorano, že kar nekaj let stoji bronast kip vzpenjajočega se Lipicanca. Ustvaril ga je vrhunski slovenski kipar Janez Boljka. Slovenija je, tako kot druge države Evropske unije, zagotovila umetnine, ki krasijo sedež Sodišča Evropske unije v Luxemburgu. V sodelovanju z Narodno galerijo smo sklenili, da bi dvojček tega kipa odlično simboliziral slovensko naravno in kulturno dediščino. Ampak odlitkov je bilo narejenih le malo. Dr. Aleš Musar je ugotovil, da ima enega v svoji zbirki umetnin NLB in z njegovim posredovanjem je NLB svoj kip dolgoročno posodila Narodni galeriji, ta pa nato Sodišču Evropske unije v Luxemburgu. Pot proti Luxemburgu je dvojček kipa iz Predsedniške palače začel spomladi v Lipici, ravno na dan, ko je Kobilarna Lipica prejela certifikat o vpisu v reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva pri UNESCO. Uradno je bil predan 26. oktobra 2023 ob obisku predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar na sedežu Sodišča EU v Luxemburgu.

Osrednje stopnišče nas vodi v Véliko kristalno dvorano, ki je v samem središču Predsedniške palače. Največja dvorana palače je med najlepšimi v Sloveniji. Krasita jo dva čudovita lestenca iz muranskega stekla po katerih je dobila tudi ime. Dvorana je bila prvotno kapela, po drugi svetovni vojni je bila spremenjena v sejno dvorano, kjer je zasedala vlada. Po arhitektonski zasnovi in opremljenosti predstavlja enega najlepših tovrstnih prostorov pri nas.

Vélika kristalna dvorana je danes prizorišče državniških dogodkov najvišje ravni, kot so sprejemi tujih visokih gostov, vročitve državnih odlikovanj in predaje poverilnih pisem novih veleposlanikov. Dvorana je lahko tudi prizorišče svečanih obedov ali drugih sprejemov, okroglih miz, posvetov, novinarskih konferenc in drugih protokolarnih dogodkov.

Nasproti Vélike kristalne dvorane je velika sejna soba, preprosto imenovana soba 70. Nekdaj je bila sprejemna pisarna glavnega oblastnika, danes pa se uporablja za delovne pogovore večjega števila udeležencev ob različnih priložnostih, na primer ob dvostranskih pogovorih delegacije Republike Slovenije in delegacije tuje države, katere voditelj je na obisku pri nas.

Pred veliko sejno sobo (70) je razstavljen morda nekoliko nepričakovan predmet: Tomosov motor. Gre za enega izmed samo petih prototipov iz leta 1976, ki je v celoti plod slovenskega znanja in oblikovanja. Posodil ga je Tehniški muzej Slovenije. Tudi tehniška dediščina je pomemben del naše zgodovine in se z njo lahko komurkoli pohvalimo. Ste vedeli, da je bil eden pionirjev izdelovanja motociklov Janez Puh iz Slovenskih goric? Tovarna Puch je danes v Avstriji, ampak njen ustanovitelj je bil Slovenec. Če veste za kak primerek Puhovega motocikla izpred prve svetovne vojne, prosim sporočite Tehniškemu muzeju, tudi oni ga še iščejo. Gotovo pa ste slišali, da je tudi predsednica motoristka.

Zlati salon je manjša dvorana, vendar je zaradi zlatih štukatur, po katerih je poimenovan, med najimenitnejšimi prostori Predsedniške palače. V Zlatem salonu predsednica republike sprejema šefe tujih držav na pogovor na štiri oči, v njem pa potekajo tudi srečanja ob drugih priložnostih, na primer s prejemniki državnih odlikovanj pred začetkom vročitvene slovesnosti, z novoimenovanimi veleposlaniki tujih držav po predaji poverilnega pisma in z drugimi pomembnimi gosti.

Pisarna predsednice Republike Slovenije je v prvem nadstropju stolpa, ki povezuje severni in zahodni del palače, in ima obliko petkotnika. V tem prostoru so svojo pisarno imeli vsi dosedanji predsedniki republike, zanimivo pa je, da je bil prostor nekdaj kadilnica.

Vse slike v pisarni so izbor predsednice, ob pomoči direktorice Narodne galerije dr. Barbare Jaki. Nasproti predsedničine mize vidite velik portret cesarice Elizabete iz časa njene mladosti, ki ga je naslikal Mihael Stroj, eden vodilnih slovenskih slikarjev 19. stoletja. Tudi to je naša zgodovina: ko je bil položen temeljni kamen Predsedniške palače in ko je palača dobila uporabno dovoljenje, je bila cesarica Sissi še na prestolu. Levo in desno od nje sta še dve močni ženski, tudi njiju je naslikal Stroj. Levo je svetopisemska Judita, desno Benečanka. Gre za kopiji del drugih slikarjev, kar je bila običajna praksa v 19. stoletju. Simboliko pa gotovo prepoznate: desno je ženska s knjigo, levo ženska z mečem. Če pozorno pogledate, boste videli, da Judita v drugi roki drži odrezano glavo asirskega vojskovodje, kot pravi zgodba iz Biblije.

V dveh vogalih sobe so štiri velike slike, ki skupaj predstavljajo panoramo z vrha Triglava. Leta 1868 jo je naslika Markus Pernhart, znani krajinar, ki je posebej zaslovel prav po gorskih panoramah. Tisto z vrha Šmarne gore lahko vidite v Narodni galeriji, to z našega najvišjega vrha pa je predsedniški palači posodil Narodni muzej Slovenije. Slike so povsem pravilno orientirane. Če se obrnete proti severu (smer Cankarjevega doma), boste videli pogled z vrha Triglava proti severu, kakršen je bil v slikarjevem času. Na sliki je mnogo večji triglavski ledenik Zeleni sneg, kot ga zaradi podnebnih sprememb lahko vidimo danes.

Za predsedničino mizo je mala slika vrha Triglava, prav tako delo Markusa Pernharta, na drugi steni pa še en ženski portret, delo našega impresionista Mateja Sternena.

Pod slikama in na predsedničini mizi je poleg njenih delovnih pripomočkov kar nekaj takih ali drugačnih sov iz predsedničine zbirke.

Na vogalu pisalne mize je bronast kip sove, ki jo je, tako kot Lipicanca na stopnišču, ustvaril Janez Boljka. Kip je predsednico pričakal na njeni mizi kot družinsko darilo ob prevzemu predsedniške funkcije 23. decembra lani.

V vogalu pisarne je prav posebna miza, ki jo je predsedniški palači posodila gospa Jana Valenčič. Gre za pisalno mizo barona Žige Zoisa, pred več kot 200 leti vodilnega razsvetljenca, podjetnika, industrialca in podpornika slovenske znanosti in umetnosti. 

Na mizi sta pod dvema steklenima zvonovoma dva vzorca iz originalne Zoisove zbirke, ki jo danes hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Oba je imel baron Zois v svojih rokah! Slovenski kristali kremena so pod enim zvonom, pod drugim pa fosil amonita, ki ga je iz doline Triglavskih jezer prinesla odprava, ki jo je financiral Zois, vodil grof in naravoslovec Hohenwart, udeleženec pa je bil tudi Valentin Vodnik. Na stojalu je življenjepis Žige Zoisa z upodobitvijo barona, ki je izšel leto po njegovi smrti. Pod njo je nekaj vzorcev limonita, železove rude, ki je predstavljala temelj Zoisovega fužinarstva in s tem njegovega bogastva.

Odprta knjiga je pomembno delo Jerneja Kopitarja, ki ga je Zois poslal študirat na Dunaj. Gre za knjigo Glagolita Clozianus iz leta 1838, v kateri so bili prvič objavljeni Brižinski spomeniki. Odprta je ravno na tisti strani.

Knjiga s pisanimi platnicami je Plantae Alpinae Carniolicae, opis kranjskih rastlin francoskega naravoslovca iz Zoisovega kroga Baltazarja Hacqueta. Ob njej je pod zvonom še preparat alpskih rastlin – planike, encijana in murke. Poleti 2023 ga je pripravil alpski botanični vrt Julijana, ki tudi spada k prirodoslovnemu muzeju.

Predmet, ki se zdi morda nenavaden za Zoisovo mizo, je kalkulator iz leta 1972, ki ponazarja, da je Zois sledil vsem novostim znanstvenega in tehnološkega razvoja svojega časa. Gre pa za prvi znanstveni kalkulator HP-35, ki ga je v ZDA pomagal razviti slovenski inženir France Rode. Uradu predsednice ga je posodil ljubljanski Računalniški muzej. Postavljen je na eno temeljnih del slovenske matematične znanosti: knjigo logaritmov Jurija Vege iz leta 1794, ki je več kot 150 let ostala v splošni uporabi. V šolah smo še pred nekaj desetletji uporabljali logaritemske tablice po Juriju Vegi, dokler jih niso nadomestili prav kalkulatorji.

Dve manjši knjigi sta iz leta 1802 in opisujeta opremo za kemične laboratorije. Prava skrivnost je na notranji strani prve: lastnik je vpisal, da je knjigi prejel 4. marca neznanega leta od barona Žige Zoisa. Velika knjiga je opis poti po Madžarski angleškega popotnika iz leta 1818, darilo soproga madžarske predsednice dr. Alešu Musarju. Tudi sicer so vse knjige na mizi iz družinske knjižnice predsednice.

Mizo krasi še črnilnik in nož za odpiranje pisem Korošca Friderika Gornika, ki je pred 150 leti zaslovel na Dunaju kot oblikovalec malih kovinskih predmetov, od kipcev do namiznih kompletov.

Zadnji dodatek zbirki na Zoisovi mizi so v usnje oblečene škatle za dopise in dokumente, ki jih je uporabljal sam Žiga Zois in prihajajo iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice.

Vzdolž sprejemne pisarne predsednice republike, dvorane France Bučar in Zlatega salona teče osrednji hodnik Urada predsednice Republike Slovenije, v katerem je razstavljen izbor protokolarnih daril.

Darilo, ki ga prejme predsednica, postane državna last, če njegova vrednost presega 100 EUR. Predsednica ga lahko uporablja, vendar ga mora nato vrniti na njegovo mesto. V vitrinah je razstavljen le manjši del daril. Nekaj jih je po pisarnah Urada, velik del pa v depojih v Pivki.

Med darili je morda zanimiv komplet nakita, darilo Katarskega emirja. Ogrlico je predsednica nosila lansko leto med kronanjem kralja Karla III. v Londonu.

Na koncu hodnika je nad vrati velika upodobitev Postojnske jame. Gre za verjetno največjo sliko našega impresionista Ivana Groharja, ki jo je po naročilu naslikal leta 1907 za postojnsko železniško postajo. Uradu jo je posodil Narodni muzej Slovenije. 

Pred vrati Plečnikove jedilnice (salona France Bučar) so na stojalu prve osvojene medalje za samostojno Slovenijo. Maja 1992 jih je prejela naša legendarna kegljačica Marika Kardinar. Dve zlati, posamezno in v kombinaciji, ter ekipno srebrno. Gospa Kardinar jih je posodila predsednici za čas njenega mandata. 

Dvorana France Bučar ali Plečnikova jedilnica spada med prostore, namenjene neformalnim sestankom uradnim kosilom. 

Jeseni 2023 je predsedniško palačo obogatilo pohištvo, ki ga je oblikoval najbolj slaven slovenski arhitekt Jožef Plečnik. Leta 1929 je zasnoval opremo jedilnice, ki jo je naročil Anton Žnidaršič ob poroki svoje hčerke Nade s pesnikom, pisateljem in dramatikom Ferdom Kozakom. Pohištvo je izdelal mizar Anton Zalokar. Ferdo Kozak je bil tudi prvi slovenski minister za kulturo po drugi svetovni vojni in Plečnikov osebni prijatelj. Plečnik je bil pripravljen prevzeti manjša naročila pohištva le od zelo dobrih prijateljev, tako da gre za redkost, pa tudi izjemno dragocenost. Družina Kozak je jedilnico posodila Uradu predsednice in je sedaj v uporabi za sestanke in uradna kosila.

Dvorana Ivan Oman ali sprejemna dvorana je namenjena srečanjem z delegacijami v manjšem sestavu ali za druge pogovore, na primer pogovorom s predstavniki institucij in političnih strank. V dvorani je tudi manjša knjižnica.

V dvorani Jože Pučnik potekajo delovni pogovori z manj številčnimi delegacijami.

Dvorana Janez Drnovšek je pisarna šefinje kabineta predsednice republike gospe Ule Tomaduz.