SAMO PAHOR

Samo Pahor se je rodil slovenskim staršem leta 1939 v Trbovljah, kamor je leta 1929 zaradi pritiskov fašizma in preganjanja emigriral njegov oče, ki je bil na Tržaškem družbeno zelo aktiven učitelj. Zavedna družina se je vrnila v Trst po vojni, leta 1945.

Samo Pahor je obiskoval slovenske šole v Trstu. Na tamkajšnji filozofski univerzi je tudi študiral zgodovino, saj Italija tedaj ni priznavala diplom ljubljanske univerze, kamor se je prvotno želel vpisati. Od leta 1973 do upokojitve je bil profesor zgodovine in slovenščine na slovenskem pedagoškem liceju Anton Martin Slomšek, kjer je opravljal tudi naloge ravnatelja. Poučeval je tudi v Gorici.

Svoje življenje je posvetil vztrajnemu prizadevanju za priznavanje pravic Slovencev oziroma slovenske manjšine v Italiji, uporabi slovenskega jezika v javnosti in v odnosu do italijanskih oblasti. Ustanovil je tudi družbeno-politično društvo Edinost, v letih 1992 in 1993 pa je bil predstavnik politične stranke Slovenska skupnost v tržaškem občinskem svetu.

Največ osebnih zaslug ima za razsodbo Ustavnega sodišča Italijanske republike št. 62 iz leta 1992, v kateri vrhovni italijanski pravosodni organ zatrjuje, »da govorimo o popolni zaščiti manjšine, ko je na njenem naselitvenem območju govorcem omogočeno, da v odnosu do javne uprave uporabljajo materni jezik«.

Samo Pahor je ponosen Slovenec, ki je v ospredje vedno postavljal skupen interes pred osebnim, saj pravi, da je to njegovo življenjsko vodilo. »Če so interesi skupni, imajo pač prednost, ker so pozitivni za več ljudi,« pove in se s hvaležnostjo ozre k svoji soprogi Jadranki Grgič, ki mu od začetka njunega zakona stoji ob strani, ga spodbuja in mu nudi oporo.

Republika Slovenija se Samu Pahorju, ponosnemu zamejskemu Slovencu, z državnim odlikovanjem zahvaljuje za pokončno držo in vse dobro, kar je storil za slovensko manjšino v Italiji.