Foto: Tamino Petelinšek/STA
Tretji Predsedničin forum o NEnasilju: Potreben je takojšen centraliziran, strokoven in sistemski pristop
Kako zagotoviti pogoje za mirno sobivanje ljudi in uživanje temeljne pravice do varnosti, je vprašanje, o katerem je danes v okviru Tretjega Predsedničinega foruma v Kongresnem centru na Brdu pri Kranju razmišljalo 19 govorcev, vrhunskih strokovnjakov z različnih področij dela. Zanimanje za udeležbo na forumu je bilo izjemno, udeležili so se ga odločevalci, predstavniki pristojnih ministrstev, organizacij in služb, ravnatelji, dijaki, mnogi so ga spremljali v neposrednem prenosu.
Brdo pri Kranju, 15. 5. 2024
Sporočila za javnost , Govori
Največji izziv in grožnjo mirnemu sobivanju predstavljajo različne oblike nasilja, katerih posledice so večplastne, predvsem pa vplivajo in negativno zaznamujejo posameznike, družine, skupine in celotno skupnost. Zaradi nasilja je slabša kvaliteta življenja posameznikov, slednji in posledično tudi družba pa ne morejo realizirati svojih potencialov. Sodobne družbe so za preprečevanje, soočanje, sankcioniranje in odpravljanje negativnih posledic nasilja izoblikovale različne institucionalne pristope. Izkušnje strokovnjakov iz prakse in ugotovitve raziskovalcev kažejo, da so lahko nekateri od teh pristopov uspešni pri odpravljanju posledic in preprečevanju nasilja. Ključno pa je spoznanje, da je k obravnavi in ukrepanju potrebno pristopiti celostno, načrtno in premišljeno.
Današnji predsedničin forum je omogočil jasen vpogled v kulturne značilnosti in družben odnos do nasilja. Posebej so bile izpostavljene tri oblike nasilja: nasilje v družini, medvrstniško nasilje in nasilje nad starejšimi. Na treh panelih so svoje ugotovitve, izzive in priporočila za uspešno preprečevanje in izboljšanje stanja podali številni vrhunski raziskovalci iz različnih znanstvenih disciplin in strokovnjaki, ki se pri svojem delu neposredno srečujejo s temi primeri. Njihovo sporočilo je jasno: vsaka zamujena priložnost pomeni novo žrtev in več trpljenja. Zato je nujno, da poiščemo ustrezne odzive, prisluhnemo strokovnjakom in izvedemo ukrepe za učinkovito preprečevanje nasilja in zaščito žrtev. Kot družba smo dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da razmere izboljšamo. To je odgovornost do soljudi in naslednjih generacij. Sporočilo Slavoja Žižka v knjigi Nasilje je jasno: »Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storim ničesar.« To je tudi stališče predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar.
"Današnji forum je postregel z jasnim vpogledom v problematiko nasilja v naši družbi, pokazal na njegovo kompleksnost, a je na drugi strani iz besed strokovnjakov vendarle mogoče razbrati pomemben vir optimizma. Nasilje ni neznan pojav, ni nekaj, česar ne razumemo in ne poznamo vzrokov zanj. Ravno obratno. Kot smo lahko videli iz besed raziskovalcev in strokovnjakov, iz prakse ter tudi iz razprave publike, imamo znanje, jasne so potrebe in obstajajo pristopi, ki prinašajo rezultate. Nasilje je mogoče preprečevati, seveda pa je iluzorno pričakovati, da ga bomo v celoti odpravili. Tega ne obljublja nihče. Ampak če obstajajo uspešni pristopi, programi in ukrepi za preprečevanje nasilja za pomoč žrtvam, za pomoč družinam, staršem, otrokom, šolarjem, ženskam, starejšim, drugim ranljivim skupinam in nenazadnje celotni skupnosti, potem smo dolžni stopiti korak naprej. Dolžni smo ukrepati. In to takoj."
Izpostavila je še, da je "ključnega pomena tudi izgradnja negativnega odnosa do nasilja, kjer ima pomembno vlogo prav vsak med nami. O nasilju moramo spregovoriti, o njem ozaveščati in do njega zavzeti jasno odklonilno držo. Ne smemo ga opravičevati, relativizirati in legitimizirati. Na drugi strani je ključno, da žrtve podpremo, jih razumemo in jih ne obsojamo. Žrtvam moramo dati vedeti, da je skupnost na njihovi strani."
|
Na podlagi današnjega tretjega predsedničinega foruma so bila oblikovana štiri generalna priporočila kot pomoč pristojnim strokovnim resorjem in institucijam za odpravo zaznanih pomanjkljivosti:
Oblikovati je treba specializirano državno telo, ki bo izdelalo konkretne smernice in priporočila za oblikovanje politik in ukrepov za sistemsko ukrepanje na področju 1) preprečevanja nasilja, 2) ukrepanja in pomoči ob primerih nasilja (zaščita in pomoč žrtvam in drugim udeležencem, svojcem, učinkovita obravnava povzročiteljev nasilja). Zametek takšnega pristopa je mogoče najti v medresorski delovni skupini na področju nasilja, vendar je ta pristop treba nadgraditi. Rezultat tega pristopa naj bo ustrezna sprememba zakonodaje na vseh področjih dela. 2. Za pridobitev realne slike na področju različnih oblik nasilja, pojavnosti in vzrokov zanje je treba nemudoma pričeti s sistematičnim empiričnim raziskovanjem različnih oblik nasilja, prioritetetno medvrstniškega nasilja, nasilja v družini in nasilja nad starejšimi ter drugimi ranljivimi skupinami, pa tudi nasilja na delovnem mestu. To priporočilo sledi smernicam WHO (2015), ki jasno določajo, da je treba za uspešno ukrepanje najprej sistematično zbrati podatke o nasilju, nato ugotoviti vzroke, oblikovati rešitve, ukrepe in preventivne programe, ki jih je na koncu treba evalvirati. V Sloveniji na tem področju zaostajamo, saj so podatki izredno skopi ali pa stari desetletja. 3. Treba je zagotoviti konstantno usposabljanje zaposlenih, ki so v stiku s potencialnimi in dejanskimi žrtvami: za učitelje, strokovne delavce na šolah, vodstva šol, socialne delavce, policiste, zdravstveno osebje, tožilce, sodnike. Usposabljanja morajo bi strokovna, stalna in prilagojena naravi dela. Poseben poudarek je na usposabljanju prvih posredovalcev, ki morajo kot prioriteto svojega delovanja postaviti zaščito žrtev nasilja. Dodatna usposabljanja je treba zagotoviti za starše, družine, otroke in mladostnike, ki jih je potrebno ozavestiti o pasteh, dejavnikih tveganja, oblikah pomoči. Ta usposabljanja morajo preseči sporadične ukrepe, enkratne delavnice in biti del celostnega pristopa ozaveščanja, preprečevanja in ukrepanja zoper nasilje. 4. Ključnega pomena je izgradnja negativnega odnosa družbe do nasilja, kjer ima pomembno vlogo vsak med nami. Vsak med nami je v nekem trenutku vzornik nekomu (starš - otroku, učitelj - učencu, športnik - učitelju itd.), posebno vlogo in odgovornost pri tem pa imajo mnenjski voditelji, nosilci družbenopolitične moči in tisti, ki predstavljajo glas v javnosti, ter mediji. Pomembno je, da o nasilju spregovorimo, o njem ozaveščamo, do njega zavzamemo jasno odklonilno držo, ga ne opravičujemo, ne relativiziramo in ne legitimiramo. Na drugi strani je ključno, da žrtve podpremo, razumemo in ne obsojamo. Mladi vedno znova sporočajo, da jih moramo začeti poslušati, slišati in predvsem krepiti zaupanje, da lahko spregovorijo o nasilju, ki ga doživljajo (ali povzročajo). |
Ključni poudarki sodelujočih na panelnih razpravah
1. panel: Kultura, družba in (ne)nasilje: Ključna spoznanja za uspešno soočanje in preprečevanje nasilja
Sodelujoči: dr. Dan Podjed (Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU), dr. Tristan Rigler (Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana), Helga Dobrin (Ministrstvo za notranje zadeve), dr. Vesna Leskošek (Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani), dr. Jasna Podreka (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), Robert Tekavec (Generalna policijska uprava), in Pia Barbara Hrovat (Društvo za preprečevanja nasilja v športu in nasilja v družini, P.E.N.D. Slovenija).
Moderira: mag Tatjana Bobnar, svetovalka predsednice republike za človekovo varnost.
dr. Dan Podjed
V času pospešene digitalizacije ljudje še vedno potrebujemo izkušnjo sporazumevanja v fizičnem prostoru in brez tehnoloških vmesnikov. Glas, pogled in dotik drugega človeka nas namreč učlovečita. Človeški stik bomo potrebovali tudi v prihodnosti, posebej če želimo živeti v humani družbi, v kateri bo manj nasilja, več miru.
dr. Tristan Rigler
Nasilno vedenje se v današnjem času pojavlja v prikritih in prefinjenih oblikah, saj dajejo vtis socialne ustreznosti, dejansko pa gre za izkoriščanje oblik pomoči za dosego lastnih ciljev. Hkrati pa se pojavljajo tudi oblike nasilja, ki so usmerjene proti strokovnjakom, ki ne delujejo v skladu z željami posameznikov kar povzroča, da strokovnjaki ne morejo več opravljati svojega dela brez strahu pred posledicami, kar pomembno vpliva na kvaliteto njihovega dela.
Helga Dobrin
Zagotavljati moramo učinkovito zaščito žrtev. Zato bi morali v vseh institucijah, ki prihajajo v stik z žrtvami nasilja, vzpostaviti protokole za hitro in učinkovito zaščito žrtev. Najslabše, kar bi se lahko zgodilo, je, če bi se žrtev počutila izdano ravno s strani tistih, tudi inštitucij, ki bi jim morali stati ob strani in jih ščititi. Zato se zavzemamo za vzpostavitev različnih protokolov oziroma mehanizmov zaščite. Ključno pa je, da napisane protokole tudi dosledno izvajamo in izobražujemo strokovno osebje, ki izvaja te postopke. Le tako bo žrtev vedno imela občutek, da je obravnavana spoštljivo, empatično in brez obsojanja.
Vesna Leskošek
Nasilje v domačem okolju je resna ovira družbeni blaginji, ker preprečuje posrednim in neposrednim žrtvam nasilja, da bi svobodno odločale o sebi in o skupnih zadevah, jemlje jim moč za delovanje tako v zasebni kot v javni sferi, zmanjšuje družbeni konsenz o nesprejemljivosti nasilja, vse to skupaj pa zmanjša sposobnost države za ustvarjalno in inovativno delovanje v korist vseh ljudi. Več kot je nasilja, slabše gre vsem nam.
dr. Jasna Podreka
Številne žrtve nasilja povedo, da jim ob prijavi ali razkritju nasilja, ko nimajo vidnih fizičnih poškodb ali ko do fizičnega napada še ni prišlo, rečejo: “Dokler se nekaj ne zgodi, ne moremo ukrepati.” Ob tem se moramo vsi vprašati, kaj je tisto nekaj, kar se mora zgoditi? Kje je tista meja, ko lahko kot družba dosežemo konsenz, da je žrtev potrebno zaščiti? Je to res šele, ko se že vidijo modrice? Ko pride do zlomov? Umora? Nujno si moramo postaviti vprašanje, kaj potrebujemo, da bo sistem zaščite žrtev pred nasiljem v družini še bolj učinkovit in kako naj preprečimo, da bo zamujenih vlakov vse manj. Sama menim, da se v slovenskem prostoru pretirano ukvarjamo z vprašanjem zaostrovanja sankcij za že storjena kazniva dejanja, zlasti najhujša in s spreminjanjem zakonskih členov, premalo pa s preprečevanjem tovrstnih kaznivih dejanj.
Robert Tekavec
Boj proti nasilju ni naloga le policije, ampak celotne družbe.
Dobro medinstitucionalno sodelovanje pomeni učinkovito zaščito žrtve.
Razumevanje dinamike nasilja v družini je predpogoj za učinkovito zaščito žrtve.
Biti moraš dovolj empatičen, da razumeš zakaj moraš pomagati in da pomagaš zato, ker moraš in hočeš.
Nasilje se samo po sebi ne končna, zato ga prijavi!
Pia Barbara Hrovat
I. Storilec naj se obravnava kot storilec, ne kot žrtev okoliščin.
Starševsko odtujevanje: sindrom, koncept, obrambna strategija, mehanizem institucionalne sekundarne viktimizacije ali napačno razumljeno postseparatno nasilje v družini…?
II. Novodobno “rezanje otrok na pol” preko skupnega starševanja kot preferenčnega načina urejanja odnosov po razvezi je metastaza obrambne strategije starševskega odtujevanja.
III. Neplačevanje preživnine oz. neprispevanje materialnih sredstev za oskrbo otroka je način nadzora in omejevanja starša, ki je s tem žrtev ekonomskega nasilja, ki ga naše institucije ne priznavajo in ne obravnavajo.
Za zaznavo in prepoznavo ekonomskega nasilja ni potrebno vpogledati ne v kavno usedlino in ne v Rorschachove packe. Potrebno je le slediti toku denarja. Ta razkriva, kateri je tisti starš, ki se v resnici odpoveduje v dobrobit otroka.
mag. Tatjana Bobnar
Takoj in zdaj sistemsko ukrepanje. Ustrezna obravnava pristojnih državnih inštitucij, ko do nasilja pride, krepi zaupanje žrtev v sistem, jim vrača izgubljeno dostojanstvo in preprečuje sekundarno viktimizacijo. Ob tem pa zavzemanje vseh proti neenakosti v družbi, proti zlorabi moči, upoštevanje kolateralnih žrtev, vzgoja mladih za družbeno etiko in vrednote, ki temeljijo na empatiji, sodelovanju, pomoči vrstniku, starejšemu, inkluzivnosti, šola za starše, učenje konstruktivnega reševanja konfliktov, krepitev socialne odgovornosti, poslušanje in slišanje mladih… Šele po vsem tem si lahko pripenjamo izjave o ničelni toleranci do neustrezne obravnave nasilja.
2. PANEL: Medvrstniško nasilje: razmere v Sloveniji in pristopi za uspešno preprečevanje in ukrepanje
Sodelujoči: dr. Mitja Sardoč (Pedagoški inštitut), dr. Simon Slokan (Inšpektorat RS za šolstvo), dr. Sonja Pečjak (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani), dr. Leonida Zalokar (Vzgojni zavod Planina), Marko Puschner (Safe.si, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) in Lucija Karnelutti.
Moderira: dr. Aleš Bučar Ručman (Fakulteta za varnostne vede Univerze v Mariboru).
dr. Mitja Sardoč
Preučevanje nasilja — tudi medvrstniškega — postavlja raziskovalce in pedagoške delavce, odločevalce in snovalce politik ter medije in širšo javnost pred zahtevno nalogo. Neposrednost in brutalnost nasilja zahteva namreč takojšnjo in odločno akcijo, a trči iskanje rešitev ob dva temeljna problema: moralno paniko na eni strani ter konceptualno inflacijo na drugi. Ne preseneča torej, da različne strategije ter iniciative spoprijemanja s problematiko nasilja problem sicer zadanejo, a samo bistvo pravzaprav spregledajo. Kot potrjujejo številni primeri prav na širšem vsebinskem področju spoprijemanja s problematiko nasilja (npr. politika ‘ničelne tolerance’), postanejo predlagani odgovori – vse prepogosto – del problema in ne rešitve.
dr. Simon Slokan
Sistem vzgoje in izobraževanja ima družbeno odgovornost, da vse ljudi opolnomoča o družbeno sprejemljivih ravnanjih. Pri čemer se strinjamo, da nasilje to ni!
Samo šolski prostor oziroma zaposleni v šolstvu ne bodo dovolj, da pride do širše družbene spremembe na tem polju. Zato mora ves čas obstajati poziv za skupno delo različnih vladnih služb in nevladnih organizacij.
dr. Sonja Pečjak
Z medvrstniškim nasiljem se je potrebno ukvarjati zato, ker ima za otroke in mladostnike dolgoročne posledice. Ena od prvih strategij za spoprijemanje z njim je spreminjanje napačnih prepričanj pri otrocih, mladostnikih in odraslih, ker ta vplivajo na njihovo vedenje. Pri tem je potrebno delovati hkrati tako od »spodaj navzgor« (z okrepitvijo vzgoje v družini in šoli) kot tudi »od zgoraj navzdol (na sistemski/družbeni ravni z vzpostavitvijo mehanizmov za preprečevanje in zaustavljanje medvrstniškega nasilja).
dr. Leonida Zalokar
Sprevrženo, svetohlinsko je od mladih zahtevati in pričakovati notranje vsebine, ki jih ne posedujejo odrasli!
Pogovoriti se moramo o blišču in bedi mladih v odraslem svetu tehnokapitalizma in narcisizma!
Je težko razumeti antisocialno vedenje mladih kot njihov odziv na svet odraslih?
Marko Puschner
Medvrstniško spletno nasilje predstavlja velik družben izziv, saj na eni strani nimamo dovolj dobrega pregleda nad njegovim obsegom in pojavnimi oblikami, na drugi strani pa se ga na ravni države lotevamo le skozi posamezne kampanje, večino dela pa brez učinkovitih in dovolj jasnih usmeritev prepuščamo šolam. Treba je vzpostaviti sistemsko in neprekinjeno izobraževanje o varni rabi interneta od rojstva otroka dalje, ki mora nujno najprej vključevati starše, nato pa tudi otroke in mladostnike preko vrtcev in šol.
Lucija Karnelutti
O odnosih in nasilju med vrstniki najbolje nazorno povedo mladostniki sami. Meni so med drugim povedali sledeče:
"V šoli vedno vsi govorijo eno in isto stvar - moramo se pogovarjati, moramo do odraslih, … odrasli vidijo nasilje drugače, kot ga vidimo mi, mi boljše razumemo in lahko boljše rešimo. Jaz bi vprašal, zakaj je nekdo nekaj nesramnega rekel, vprašal bi ga eno stvar, ki bi ga prepričala, da me ne udari."
"Če ne iščeš, ne boš našel". "Jaz ne iščem, ampak pride na moj for you page."
"Vsak od nas ima izkušnjo, da Vsak od nas ima izkušnjo, da je zaradi problema nasilja šel do odrasle osebe, vendar ta oseba ni nič storila, ni pomagala. Zato ne upamo do odraslih, saj vemo, da to ne bo spremenilo ničesar."
dr. Aleš Bučar Ručman
Vprašanja o človekovi naravi, o tem ali je človek dober ali slab, nasilen ali nenasilen, že od nekdaj navdihujejo mislece in raziskovalce. Danes so nam znani vzroki za nasilje in zato tudi vemo kako ga preprečevati in pomagati žrtvam. Potreben je centraliziran, strokoven in sistemski pristop. Nasilje negativno vpliva ne samo na neposredne žrtve, temveč najširšo skupnost. Znanje obstaja, pričakovanja in potrebe ljudi tudi, potrebna je le politična volja in odločnost. Izgovorov za ne ukrepanje ni več.
3. PANEL: Nasilje nad starejšimi: razmere v Sloveniji in pristopi za uspešno preprečevanje in ukrepanje
Sodelujoči: dr. Diana Možina Zupanc (namestnica Varuha človekovih pravic), Monika Ažman (Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije), Tatjana Milavec (Skupnost centrov za socialno delo Slovenije), Martina Horvat (Nacionalni inštitut za javno zdravje), dr. Zvezdan Pirtošek (Nevrološka klinika, UKC Ljubljana), Katja Zabukovec Kerin (Društvo za nenasilno komunikacijo).
Moderira: mag. Barbara Kobal Tomc (Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo).
Monika Ažman
Resno je treba pristopiti k fenomenu dolgožive družbe, ki že močno vpliva na socialno in zdravstveno varstvo. Skupaj s pomanjkanjem kadra, menjavo generacij, spremenjenimi vrednotami v družbi narekuje tesno sodelovanje različnih ministrstev in vključitev vseh deležnikov.
Medicinske sestre smo in bomo tudi v prihodnje zagovornice starejših in njihovih pravic, zato zagovarjamo javno zdravstvo ter socialno varstvo in se zanj zavzemamo, ker predstavljata temelj socialne države in morata biti dostopna vsem kot temeljna človekova pravica.
Martina Horvat
Temeljni koncept patronažnega zdravstvenega varstva je na geografsko opredeljenem območju individualno in družinsko obravnavati paciente v vseh življenjskih obdobjih v njihovem domačem okolju. Način in mesto delovanja opredeljujeta patronažno zdravstveno varstvo kot tisti del primarnega zdravstvenega varstva, ki najhitreje prepozna spremembe pri posamezniku, družini in lokalni skupnosti ter se lahko nanje tudi hitro in učinkovito odzove zato imajo zelo pomembno vlogo na področju odkrivanja nasilja v družini in nad starejšimi osebami. Pri svojem delu sledijo Strokovnim smernicam za obravnavo nasilja v družini pri opravljanju zdravstvene dejavnosti ter Priporočilom za obravnavo nasilja nad starejšimi v družini. Pri načrtovanju ukrepov pa morajo ves čas ravnati na način, da si ne zaprejo vrat v družino, saj s tem žrtvi nasilja, ne glede na starost ne morejo več pomagati in ostane prepuščena sama sebi.
Tatjana Milavec
Za dostojanstvo in varnost starejših. Skupaj soustvarjajmo podporno okolje, ki prepoznava in preprečuje nasilje nad starejšimi. Zagotovimo jim varen dom, prostor, kjer bodo deležni spoštovanja, oskrbe in življenja brez strahu pred zlorabo ali zanemarjanjem.
dr. Dijana Možina Zupanc
Pravica do varnega in dostojnega življenja se nikoli ne postara. Za njeno polno uresničevanje so nujni zadostni kadri, ustrezni pogoji dela v institucionalnem varstvu ter učinkovite in enako dostopne druge oblike neinstitucionalne pomoči. Idej, ukrepov in dobrih praks je precej. Odgovornost države je, katere bo uporabila, kako bo »pozdravila rane« in pa predvsem - koliko denarja bo za to namenila.
Skrb prav vsakega od nas je, da družbena odgovornost do spoštovanja starejših in njihovih pravic nikoli ne zastara.
dr. Zvezdan Pirtošek
Med starejšimi so najbolj pogoste žrtve nasilja in zlorab ljudje z demenco – njihovo trpljenje je tiho, dostikrat neopaženo in mnogokrat opravičevano. Postanimo mi njihov glas – to bo naš glas za bolj humano in sočutno družbo.
Katja Zabukovec Kerin
Če želimo zmanjšati pojav vseh vrst nasilja, moramo razumeti, da drobni kozmetični popravki niso dovolj, potrebne so resne sistemski spremembe. Prepričana sem, da jih v sodelovanju zmoremo doseči.
Oseba, ki trpi zaradi nasilja, ne more čakati na trenutek, ko bo končno dovolj politične volje za resne spremembe sistema. Zaščito in pomoč potrebuje takoj.
Barbara Kobal Tomc
Tretji panel se je ukvarjal s problematiko nasilja nad starejšimi. Osredotočili smo se na prepoznavanje nasilja v različnih oblikah skrbi za starejše. Ker sta oseba, ki zagotavlja skrb in oseba, ki to skrb in pomoč prejema, vedno v asimetričnem odnosu moči, je v takšnih odnosih tveganje za nastanek različnih vrst nasilja veliko.
Zakon o dolgotrajni oskrbi spodbuja skrb za starejše v okviru družine. Z vidika prepoznavanja različnih oblik nasilja nad starejšimi je to lahko problem, saj javnost praviloma nima vpogleda v družinsko življenje.
V kontekstu medgeneracijskega sodelovanja, bi morali bolj spodbujati vključevanje strešjih v družbo. Na ta način bi bili manj ranljivi in bolj opolnomočeni za prepoznavanje in preprečevanje različnih oblik nasilja.
