Poslanica ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta

Mineva 79 let od osvoboditve taborišča smrti Auschwitz, v katerem je v nepredstavljivih razmerah umrlo več kot milijon ljudi. Od leta 2005 ta dan obeležujemo kot mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta: več kot šest milijonov ubitih Judinj in Judov ter preživelih, a usodno zaznamovanih. Nedolžnih ljudi, ki niso želeli vojne in nikomur niso želeli smrti, a jih je vseeno pokosil srp sovraštva, ki se je širil tudi na druge ljudi.

10. decembra lani je minilo tri četrt stoletja od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic – pravnega svetega grala, ki bi ščitil ljudi in njihovo dostojanstvo pred grozotami, storjenimi do tedaj. Pa vendar po svetu divja največ spopadov po drugi svetovni vojni. Nedopustno in krivično je, da zaradi njih še vedno najbolj trpijo nedolžni ljudje, ki si želijo le miru. Takšno teptanje človečnosti in groba ignoranca humanitarnega prava pa je tudi globoko nespoštljiva do vseh žrtev holokavsta in vojn ter preživelih, katerih sporočilo je preprosto in jasno: nikoli več vojne.

Vedno bom verjela, da je na svetu več dobrih ljudi kot tistih, ki med nami na različne načine širijo zlo. Da nas je več tistih, ki verjamemo v svobodo ljudi, medsebojno spoštovanje, človekovo dostojanstvo, vladavino prava in človekovih pravic ter demokracijo.

Spoštljivo vodilo pri tem je modra misel Ane Frank, ki je zapisala, kako čudovito je, da nikomur od nas ni treba odlašati niti za trenutek, da bi svet naredili boljši.

Dnevnik Ane Frank kot opomin na zgodovino v strašni podobi

Na predvečer svetovnega dneva spomina na žrtve holokavsta se bo predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar s soprogom udeležila uprizoritve na temo Dnevnik Ane Frank, ki jo režira Vinko Möderndorfer, sicer tudi pisatelj, pesnik, dramaturg in esejist.

Po njegovi oceni je Dnevnik Ane Frank eno najpomembnejših besedil dvajsetega stoletja in obenem izjemno aktualno delo. Kot izpostavlja, tudi danes živijo mladi in talentirani ljudje na pragu življenja in smrti.

Dnevnik mladega dekleta, ki je dve leti preživela v skrivališču in na koncu zaradi izdajstva umrla grozljive smrti, nas spomni, kam vodijo nacionalizmi. Predvsem mlade generacije bi se morale tega bolj zavedati.

Ana Frank je v dnevnik zapisala: »Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!«

In, kot zaključuje režiser, se moramo tudi danes spraševati o tem.